Mariborčani stavili na vesolje, zdaj imajo polno knjigo naročil

Vesolje po desetletjih zatišja znova postaja igrišče velesil, vse bolj pa tudi velikih zasebnih podjetij, ki z novimi tehnologijami obujajo spečo industrijo. Toda vesoljska tekma, ki se osredotoča na omrežja satelitov v nizkih orbitah, odpira priložnosti tudi za manjša podjetja, kot je mariborski SkyLabs. Izdelovalec satelitskih podsistemov v zadnjih letih beleži hitro rast prihodkov, zato vlaga v nove poslovne prostore in načrtuje podvojitev števila zaposlenih.

SkyLabs, ki je izšel iz raziskovalnega laboratorija profesorja Iztoka Krambergerja in sodelavcev na Univerzi v Mariboru, je širši javnosti morda najbolj znan po izstrelitvi dveh nanosatelitov v sodelovanju z mariborsko univerzo, od katerih eden še vedno deluje in pošilja podatke na Zemljo. Prvi slovenski satelit TRISAT je v orbito poletel leta 2020, na višino dobrih 500 kilometrov, nato pa je sčasoma izgubljal višino in do danes že izgorel.

Toda s tema demonstracijama – zlasti drugo misijo leta 2022 – so potencialnim kupcem dokazali, da njihovi komunikacijski, krmilni in drugi podsistemi za manjše satelite delujejo v ekstremnih pogojih vesolja, kar je prineslo več povpraševanja.

Tržno nišo so prepoznali na trgu “Big Space” oziroma “New Space” (angl.), ki se odvija v nizkih orbitah (low-Earth orbit – LEO, angl.), odkar so izstrelitve manjših satelitov na krajše razdalje od Zemlje postale ekonomične s prihodom nosilnih raket za ponovno uporabo.

“Vesoljske tehnologije so se modernizirale, stroški izstrelitve pa pocenili. To je privedlo do tega, da so se tudi manjša podjetja začela ukvarjati z vesoljskimi tehnologijami, ker je bil strošek utirjanja lastnega izdelka cenejši. To je privedlo do naraščajočega povpraševanja in naraščajočega nabora izdelkov ter do več novih podjetij z novimi poslovnimi modeli,” je za Forbes Slovenija pojasnil glavni izvršni direktor SkyLabs Tomaž Rotovnik.

Rotovnik je 15-odstotni lastnik podjetja, po 25 odstotkov imata v lasti Kramberger in Dejan Gačnik, 35 odstotkov pa podjetje Versatil TT v lasti Krambergerja, Gačnika in Radovana Weingerla.

Od raziskav do prvega povpraševanja

Pot SkyLabs se je po besedah Rotovnika začela pred več kot 15 leti, in sicer z bazičnimi raziskavami o tem, kako bi elektronika lahko delovala v pogojih vesolja. Ti vključujejo sevanje in ekstremne okoljske spremembe, kot so visoki temperaturni gradienti. Raziskavam je sledila analiza trga, v okviru katere so spoznali, da so takrat satelite opremljali z 20 let starimi procesorji, omejen nabor večjih proizvajalcev pa je tudi zaradi pomanjkanja nosilnih raket izdeloval velike satelite in se ni pretirano posvečal miniaturizaciji.

Obenem je na univerzah in raziskovalnih ustanovah po svetu stekel razvoj nanosatelitov. To kritično znanje so začeli nabirati tudi na mariborski univerzi, na tej osnovi pa je SkyLabs nadaljeval z razvojem tehnologij.

“Zgradili smo dve ključni tehnologiji, s katerima naslavljamo tudi evropsko tehnološko neodvisnost. Gre za procesno jedro, ki je sposobno preživeti v ekstremnih razmerah in mitigirati učinke sevanja v vesolju. Torej, da pravilno izvaja inštrukcije, ne glede na to, v kakšnem okolju je. Drugi segment je pretokovna zaščita. Ko elektroniko izpostavite sevanju, lahko pride do kratkih stikov znotraj integriranih vezij oziroma čipov. Mi smo razvili lastno integrirano vezje (prvi slovenski čip za vesolje), ki ščiti ostala integrirana vezja pred kratkostičnimi tokovi in je odporno proti učinkom sevanja,” je povedal Rotovnik.

Sledilo je testiranje rešitev, ki je potekalo v medicinskih, razvojnih in znanstvenih centrih v Švici, Združenem kraljestvu in v Franciji. Nato so leta 2020 izvedli prvo misijo z izstrelitvijo satelita TRISAT, kar jim je že prineslo več poizvedovanj s strani kupcev.

Rast prihodkov

Ključna za krepitev poslovanja je bila misija TRISAT-R, ki je leta 2022 nanosatelit ponesla v orbito na višino šest tisoč kilometrov, kar je v srednji Zemljini orbiti (middle-Earth orbit – MEO, angl.). Tudi ta misija je bila v prvi vrsti tehnološka demonstracija, a je v vesolje ponesla tudi različne znanstvene instrumente Cerna in Ese. Po skoraj štirih letih satelit še vedno deluje in ima dnevno komunikacijo s SkyLabsovo zemeljsko postajo v Zrkovcih blizu Maribora.

“S stališča podjetja SkyLabs je to zgolj dodaten pokazatelj vsem potencialnim kupcem, da naša elektronika deluje v zelo ekstremnih razmerah. Na 6.000-kilometrski orbiti ni več tolikšnega vpliva Zemljinega magnetnega polja, kar pomeni, da je tam radiacija dosti intenzivnejša, obenem pa se pot satelita dnevno križa tudi z Van Allenovim pasom, kjer so ujeti visokoenergijski delci,” pove Rotovnik.

Uspeh druge misije je viden tudi v finančnih izkazih podjetja. Leta 2022 je SkyLabs ustvaril nekaj več kot 1,5 milijona evrov prihodkov, naslednje leto 1,9 milijona evrov, leta 2024 pa so prihodki znašali že skoraj tri milijone po približno 50-odstotni letni rasti, kažejo podatki Ajpesa. V teh letih je podjetje poslovalo z dobičkom, ki je vsakič znašal več kot sto tisoč evrov.

Uradnih podatkov za lani še ni, a je po besedah Rotovnika SkyLabs v 2025 še pospešil rast in prihodke povečal za okrog 70 odstotkov, kar bi jih približalo petim milijonom evrov. Tudi v tekočem letu pričakujejo 70-odstotno rast, saj je naročil veliko za ekipo 50 zaposlenih. “Naša proizvodnja je zasedena za eno leto vnaprej, torej je trenutno ozko grlo v proizvodnji.”

Tretja misija

V pripravi je tudi tretja misija za izstrelitev satelita, TRISAT-S, ki poteka v sodelovanju z Univerzo v Mariboru. SkyLabs je prispeval avioniko, torej celovit sklop podsistemov satelita. “Ta misija bo, se nadejamo, v prihodnjih mesecih realizirana. Upamo, da bo, ker gre za prvi oziroma drugi polet nemške nosilne rakete Spectrum podjetja Isar Aerospace, kar je tudi zanje velik mejnik,” je dejal direktor.

Prva dva satelita sta v vesolje poslali Esini raketi Vega in Vega-C z izstrelišča v Francoski Gvajani.

Z novim satelitom želi SkyLabs demonstrirati dve tehnološki rešitvi. Prva so varne komunikacije, saj podjetje razvija šifrirane komunikacijske podsisteme. Šifriranje v starejših komunikacijskih satelitih – gre za velike satelite v najbolj oddaljenih geostacionarnih orbitah – ni bilo standardna oprema, danes pa postaja nujno, tudi zaradi geopolitičnih trenj in varnostnih tveganj, ki se širijo v vesolje. “Danes vemo, da obstajajo države, ki so namerno poslale v geostacionarno orbito komunikacijske satelite, ki poslušajo te komunikacije,” pove Rotovnik.

Druga demonstracija je, da bo satelit na višini 500-550 kilometrov (v orbiti LEO) imel primarne baterije, torej ne bo imel solarnih panelov in se ne bo polnil. “S tem bomo demonstrirali, da je naša elektronika sposobna preživeti na dolgi rok tudi v spanju, torej z majhno porabo energije. Ko se bo satelit približal dovolj nizko, da bi ga v roku enega meseca že izgubili, ga bomo vklopili in izvajali različne eksperimente,” je pojasnil Rotovnik.

To je pomembno za misije, ki jih Esa načrtuje v globokem vesolju, in za sodelovanje pri katerih se dolgoročno zanima SkyLabs, pravi. Pri raziskovanju oddaljenih planetov in drugih nebesnih teles namreč zaradi oddaljenosti od Sonca ni dovolj energije iz solarnih panelov oziroma so sonde, ki pristanejo na površju, lahko popolnoma odvisne od lastnega napajanja.

Novi prostori, nov kader

Zaradi rasti obsega naročil so pri SkyLabs začeli z novim investicijskim ciklom, v okviru katerega vlagajo v nove poslovne prostore, tako za razvoj kot proizvodnjo. Povečati nameravajo svoje laboratorije in jih opremiti z najsodobnejšo opremo, s katero bodo lahko začeli razvijati izdelke tudi za omenjene misije v globokem vesolju.

Novi prostori v okolici Maribora, za katere trenutno čakajo na gradbeno dovoljenje, bodo imeli površino okrog 2.500 kvadratnih metrov. Za gradnjo SkyLabs predvideva nekajmilijonsko naložbo, je dejal Rotovnik, zaključek naložbe pričakujejo v dveh do treh letih. Financirana bo deloma z lastnimi sredstvi in deloma s posojili.

“Do takrat bomo morali operirati s prostorsko stisko, ki jo imamo. S povečanjem bomo lahko tudi pridobili dodatni prostor za nov kader – če nas je trenutno 50, pričakujemo podvojitev števila zaposlenih v istem časovnem obdobju,” je še dejal.

Razvoj in nova tržna niša

Kljub prostorski stiski in povečanju naročil SkyLabs ostaja razvojno naravnano podjetje. Kot pravi direktor, je to nujno tudi zato, ker stranke običajno ne kupijo izdelka “s police”, ampak zahtevajo spremembe in nadgradnje, kar zahteva dodaten razvoj, ali pa zahtevajo razvoj nekega izdelka povsem od začetka. Zato v razvojnih oddelkih podjetja dela 80 odstotkov zaposlenih.

Trenutno razvijajo nove komunikacijske podsisteme in arhitekturo procesiranja podatkov na krovu samega satelita s podporo umetne inteligence. “Tu smo zaznali potencialno tržno nišo, saj sateliti danes podatke zajemajo z vedno boljšimi kamerami z vedno boljšo ločljivostjo, prenos teh podatkov na Zemljo pa zahteva ogromne podatkovne povezave in tudi ogromno zemeljskih postaj. S prenosom podatkov na zemeljsko postajo nisi več realnočasoven, saj moraš podatke na Zemlji obdelati, jih opremiti z različnimi kazalniki in šele nato lahko odreagiraš na podlagi teh podatkov. To velja tako za civilni kot obrambni segment,” pravi Rotovnik.

Po njegovem mnenju se bodo ti podatki v prihodnje procesirali kar na krovu satelita, kjer bodo tudi ustrezno obdelani. Pri posredovanju na Zemljo tako ne bi bilo treba pošiljati celotnih podatkovnih baz, ampak zgolj metapodatke za tisto področje, ki uporabnika zanima.

“Verjetno se bo zgodilo, da ti podatki ne bodo šli na zemeljsko postajo in nato od tam naprej, ampak bodo šli kar neposredno do uporabnika. Takrat bomo govorili o procesiranju in zajemanju podatkov v realnem času,” še pove.

Velik mejnik za Slovenijo

Pri SkyLabs svojega uspeha sicer ne pripisujejo polnopravnemu članstvu Slovenije v Esi, saj se je njihova komercializacija vesoljskih tehnologij začela že leta prej. Vseeno pa Rotovnik dejstvo, da je Slovenija postala enakopravni partner v vesoljski agenciji, opisuje kot “velik mejnik”, ki bo med drugim prinesel gospodarsko rast. Omeni raziskavo Ese, ki kaže, da se vsa sredstva, vplačana za polnopravno članstvo, v večkratniku vrnejo v slovenska podjetja.

“To je predvsem zato, ker Esa spodbuja podjetja, da ne razvijajo enakih tehnologij, ampak nove, inovativne tehnologije, ki imajo komercialni potencial,” pravi Rotovnik. Dodaja, da Esa tudi išče možna sodelovanja in možnosti komercializacije tehnologij, pri čemer ima jasno določene kriterije, kar po njegovem poveča izplen.

Slovenija že ima zaledno industrijo na področju, kar je bil pogoj za polnopravno članstvo, še poudari. Veliko truda je po njegovem mnenju vložilo tudi gospodarsko ministrstvo oziroma vesoljska pisarna, ki deluje znotraj ministrstva. Ta je sprejela slovensko vesoljsko strategijo in Eso prepričala, da si Slovenija zasluži polnopravno članstvo, čeprav nas je relativno malo in imamo na razpolago manj finančnih sredstev kot druge države.

Zaradi teh omejitev ne pričakuje, da bi lahko Slovenija igrala glavno vlogo v večjih projektih, kot to storijo večje države, na primer Nemčija, Francija, Španija in Italija. “A kljub temu obstajajo v vesoljskih tehnologijah vedno nišni segmenti, kjer pa menim, da lahko slovenska podjetja prosperirajo, predvsem če imajo dovolj kritičnega znanja na področju,” meni.

Obramba in nacionalno satelitsko omrežje

Rotovnik pravi, da so vesoljske tehnologije pomembne tudi z vidika obrambe, saj so v veliki meri izšle prav iz vojaškega razvoja – prve rakete, ki so ponesle satelite v vesolje, so bile izpeljanke balističnih raket, pove. SkyLabs ima sicer v glavnini kupce iz civilnega sektorja, se pa “odpira tudi obrambni sektor”.

Podjetje svojih izdelkov ne vidi kot orožje, saj izdelujejo različne sklope satelitskih sistemov, od komunikacijskih sistemov, računalnikov, terminalnih enot, napajalnih sistemov, navigacije. “Kako bodo naši podsistemi uporabljeni na satelitih, je stvar naročnika,” pravi Rotovnik.

SkyLabs skupaj s podjetjem Sinergise sodeluje tudi z ministrstvom za obrambo (Mors), za katerega izvajajo študijo vzpostavitve nacionalnega vozlišča, ki bi bil koncentrator vseh podatkov, od satelitov do brezpilotnih plovil itd., in bi obdeloval te podatke v zmogljivih računalniških centrih. “Tudi s podporo umetne inteligence, da se iz podatkov čim več izlušči in ustrezno posreduje naprej do njihovih ključnih služb. Ne govorimo zgolj o Morsu, ampak tudi ostalih službah in direktoratih na ministrstvih, ki bi jim takšni podatki iz satelitov koristili, od civilne zaščite do ministrstva za kmetijstvo,” pojasni direktor.

Zanimajo se tudi za zamisel nacionalne satelitske konstelacije, kakršne gradijo ali imajo v načrtu nekatere večje evropske države. Pri tem Rotovnik poudarja, da je Esa tista, ki bi z nekaj tisoč strokovnjaki in 60 leti znanja ključno doprinesla pri vzpostavitvi takšne konstelacije, pri čemer našteva primere dobre prakse iz Italije, Češke in Španije.

“Naše mnenje je, da bi bilo smotrno imeti na začetku neko študijo v tej smeri, da se sploh identificira potencial slovenske industrije in potencialne vrzeli za vzpostavitev takšne konstelacije,” je dejal.

Zaostanek Evrope

Medtem ko se Slovenija vključuje v evropsko vesoljsko industrijo, ta zaostaja za ZDA in Kitajsko v nizki Zemljini orbiti. Vodilno vlogo v segmentu LEO je zavzel ameriški SpaceX z omrežjem Starlink, ki upravlja okrog 10 tisoč satelitov od skupno 16 tisoč, ki so trenutno v vesolju v vseh orbitah (vključno s približno tri tisoč nedelujočimi). Medtem na Kitajskem državna podjetja prav tako hitro gradijo svoje satelitsko omrežje.

“Starlinkova zgodba o uspehu je predvsem uspeh njihove nosilne rakete Falcon 9. Ko so stroške drastično zmanjšali zaradi večkratne uporabnosti, se jim je s tem odprl prostor, da so lahko začeli graditi konstelacijo satelitov v nizki Zemljini orbiti,” je dejal Rotovnik. SpaceX ima zaradi te tehnološke prednosti tudi dva do tri polete na teden, medtem ko ima Evropa z raketo Ariane 6 dva do tri polete na leto.

Evropski adut v nizki Zemljini orbiti je sicer program IRIS², v okviru katerega se bo vzpostavljala konstelacija satelitov, podobna Starlinku. Kot pravi Rotovnik, bo ta vključeval satelite podjetja OneWeb (del francoskega Eutelsata) v nizki Zemljini orbiti, satelite podjetja SES v srednji Zemljini orbiti in še nekaj novih satelitov na platformi Airbusa, Thales Alenia Space in OHB. A najprej mora Evropa rešiti zagato z nosilnimi raketami, da ne bo več tako odvisna od zunanjih ponudnikov in bo lahko množično ter ceneje izstreljevala satelite.

S tem bi Evropa postala bolj suverena, toda Rotovnik opozarja, da ima SpaceX prednost vertikalne integracije, saj sami izdelujejo vse podsisteme. “To pomeni, da niso odvisni od zunanjih dobaviteljev. S tem imajo popolni nadzor, tudi nad kvaliteto. In zagotovo so cenovno lahko najbolj ugodni, oziroma je strošek takšnega satelita, ki se množično izdeluje, lahko zelo majhen. Mislim, da bi katerokoli podjetje zelo težko postalo dobavitelj za SpaceX,” pravi.

Konsolidacija evropske industrije

Čeprav je v Evropi zaradi buma v nizki Zemljini orbiti vse več manjših podjetij, ki se ukvarjajo delno ali v celoti z vesoljskimi tehnologijami, pri SkyLabs pričakujejo, da se bo slej ko prej industrija “po zakonu entropije” morala zgostiti med velike igralce, torej da bo moralo priti do konsolidacije.

Po mnenju Rotovnika so pri SkyLabs na dobri poti, kar se tiče vključevanja v te evropske dobaviteljske verige. “Danes smo že dobavitelj različnim sistemskim integratorjem, tudi največjim v Evropi, kot tudi državam. Imamo vzpostavljeno prodajo vesoljskih tehnologij, v glavnini v Evropi. Želimo si, da bi to tehnologijo nekoč preselili tudi v zemeljski segment, predvsem kar se tiče različne senzorike. Zametke že imamo. Iščemo še bolj stroškovno učinkovite rešitve. Res je tudi, da se ta trenutek nismo še toliko promovirali v tujini, pa ta trenutek pokrivamo prodajo na petih kontinentih,” pravi.

Trenutno ima SkyLabs naročnike predvsem med večjimi sistemskimi integratorji v Evropi, med katerimi je na primer francoski obrambni velikan Thales oziroma njegova vesoljska podružnica Thales Alenia Space, ki razvija konstelacijo satelitov LEO-PNT kot izboljšano dopolnitev satelitskega navigacijskega sistema Galileo. “Mi smo poddobavitelj poddobaviteljev, ampak smo še vedno v tej verigi,” pravi Rotovnik, ki ob uspešnih misijah pričakuje večji obseg naročil s strani teh večjih podjetij. Druga skupina naročnikov so nacionalni vesoljski programi za vzpostavitev konstelacije LEO satelitov v državah, kot so Španija, Italija, Češka in Nemčija.

V prihodnje se želi SkyLabs promovirati tudi v Severni Ameriki, kjer se v segmentu LEO trenutno največ dogaja in kjer je na voljo največ zagonskega kapitala. Letos se zato tam udeležujejo dveh dogodkov.

Kritična infrastruktura

Vesolje je danes za družbo že kritična infrastruktura, meni Rotovnik. Težko shajamo brez navigacijskih storitev, ki se zanašajo na satelite, ali komunikacij preko satelitov, ki omogočajo usklajevanje v realnem času, ter satelitov za opazovanje vremena ali sprememb na površju Zemlje.

Obenem so naložbe v vesolje prepletene z geopolitičnimi vprašanji. “Ogromno držav vlaga v vesoljsko industrijo predvsem zaradi lažjega udejstvovanja na geopolitičnem prizorišču, kar seveda prinaša tudi gospodarsko rast,” pravi Rotovnik. “Danes obvladovanje orbit pomeni vzvod moči, orodje suverenosti in sredstvo, s katerim lahko države vplivajo na mednarodno prizorišče. Mislim, da bo tisti, ki bo v prihodnosti obvladoval vesolje – ne samo orbite, ampak tudi morebitni obisk Lune – lahko imel nadzor nad obrambnim, komercialnim in teritorialnim segmentom na Zemlji.”

Rotovnik meni tudi, da je na obzorju že nov trg v zelo nizki Zemljini orbiti (very low Earth orbit – VLEO, angl.), tj. nekje na višini 250-350 kilometrov nad Zemljo. Ta orbita postaja zanimiva “predvsem zato, ker se ločljivost optičnih instrumentov poveča – lahko bomo govorili že o manj kot 10-centimetrski ločljivosti. Zakasnitve na komunikacijskih povezavah bodo tako minorne, da bomo iz satelitov v realnem času lahko upravljali na primer brezpilotni letalnik ali kaj drugega na Zemlji,” pravi.